Dušan Kalc, upokojen novinar Primorskega dnevnika in tajnik pokrajinskega združenja partizanov Italije – ANPI Trst, Sveče 2.2.2025
Spoštovani tovarišice in tovariši, prijatelji, dragi koroški rojaki!
V veliko zadovoljstvo, predvsem pa v veliko čast mi je, da lahko v imenu italijanskega združenja partizanov spregovorim na tej vaši spominski svečanosti, svečanosti, ki je seveda tudi naša, kajti vsi, ki so kjerkoli v svetu žrtvovali svoja življenja za osvoboditev izpod zločinskega nacifašističnega jarma, ne glede na narodnost, vero, jezik in prepričanja, so trdno v naši zavesti in vodijo ter usmerjajo naša dejanja, kjerkoli nam razmere narekujejo, da dvignemo svoj glas, da izrazimo svoje ogorčenje nad vsem, kar se še grdega in zaskrbljujočega dogaja okrog nas, tu v Avstriji, v Italiji, v matični domovini in drugod po svetu.
Naša srca oplaja danes duh narodnega heroja Matije Verdnika -Tomaža, ki je zanetil iskro osvobodilnega gibanja na Koroškem, duh bratov Aleksandra in Ivana Čera, duh Ivana Mežika in Franca Lipovca ter duh treh neznanih partizanov in treh aktivistov OF, žrtev zahrbtnega umora, ki tukaj počivajo. S hvaležnostjo se klanjamo njihovemu spominu. Bili so »zrna plodna«, kakor piše na tem spomeniku, »zrna, ki iz njih iz časov črnih ljudstvom je svoboda vzklila«. In njihov vzor je bil dosedanjim rodovom in bo tudi prihodnjim kažipot v svetlejšo prihodnost. Iz njihove krvi je resnično vzklil cvet svobode, enakosti, človeškega dostojanstva in demokracije. Toda vsak cvet je treba negovati, treba ga je zalivati, da ne usahne. Zgodovinski spomin na padle junake, na njihov zgled in nauk, na njihovo žrtev je treba prenašati iz roda v rod, gojiti v srcih in razumu, da iz njega ustvarimo pogoje za kljubovanje slehernemu obnavljanju in prenavljanju strahotnih prikazni iz preteklosti, kakršna sta bila fašizem in nacizem. Vedno znova je treba krepiti protitelesca, da preprečimo obolenja demokracije, pravične družbene ureditve, svobode in še zlasti stalno ogroženega miru.
Danes je skrb za zdravje in dobrobit vseh teh vrednot, za katere so se borili in umirali naši borci, na Koroškem, na Primorskem in vsepovsod drugje, veliko večja, kot je bila kdajkoli v nedavni preteklosti, kajti z vzhoda, severa in zapada, pa tudi iz nerazvitega juga se grozeče zgrinjajo vse mračnejši oblaki. Hrup in žvenket orožja je vse glasnejši in vse bližji, splošno oboroževanje je v polnem teku in mimogrede zadiši celo po jedrski nevarnosti. Vlogo diplomatske politike prevzema politika orožja. Kam nas to vodi ? Prav jedrsko oboroževanje predstavlja največjo nevarnost sploh za obstoj človeštva. Drugo smrtno nevarnost za človeštvo predstavlja podcenjevanje podnebnih sprememb. In vendar si mnogi neodgovorni mogotci, s Trumpom na čelu, dovolijo oporekati znanosti in grozečim pojavom narave, ki se maščuje človeku za njeno zlorabljanje in grozi z vse večjimi naravnimi katastrofami.
Poleg tega je tudi sama Demokracija pod udarom in hropi pod težo ohole in hinavske prevzetnosti in samoljubja izprijenih politikov. Zaradi nepravičnega in nepoštenega razporejanja svetovnega bogastva postajajo revni sloji ljudstev vsak dan bolj revni, bogati pa vse bogatejši, kar ustvarja hudo in nevarno družbeno neravnovesje. Za razviti zapad, ki ga vodi politika profita in ekonomskih interesov pa naj bi bili glavni krivec za vse probleme migranti, ki bežijo pred vojnimi, podnebnimi, ekonomskimi grozotami boljšemu življenju naproti. Človečanske temeljne pravice, zapečatene v deklaraciji po vojni z velikimi upanji ustanovljene OZN, so žal pod udarom novih rusizmov, diskriminacij, hudobij. In tudi samo OZN so mogotci sveta, ki si lastijo pravico do ekskluzivnega odločanja, izvotlili vseh plemenitih pristojnosti in povsem ošibili, medtem ko bi jo bilo treba na novo usposobiti, da bi pravično uravnavala probleme, ki tarejo svet.
In ko govorimo o temnih oblakih, ki se zgrinjajo na obzorju, ne moremo mimo zaskrbljenosti zaradi naraščanja in uveljavljanja starih in novih nacionalizmov, ki so ustvarili že toliko gorja na vseh koncih Evrope, ter še hujšega naraščanja starih in novih oblik fašistične in nacistične ideologije in prakse. Kaj naj rečemo o vračanju nacifašističnih pojavov v mnogih evropskih državah z Italijo, Avstrijo in matično domovino vred? kaj naj rečemo o poskusih spreminjanja zgodovine in njenega prilagajanja načrtom nazadnjaških sil? Kaj naj rečemo o sramotenju odporništva in narodnoosvobodilnega boja in povzdigovanju Dučejevega in Hitlerjanskega nasilja in nasilja njunih kolaboracionistov, kot so bili ustaši in belogardisti?
Resno se ob vsem tem lahko vprašamo, kako bi Matija Verdnik Tomaž in vsi ostali, ki počivajo na tem pokopališču, gledali na to, kar se na primer danes dogaja v Avstriji, kaj bi si mislili ob širjenju črnega madeža, ki ga predstavljajo svobodnjaki, ki s svojo strupeno nacionalistično, avtoritarno ostjo ter s podlimi provokacijami, kot je Dachsteinska fašistoidna pesem, ogrožajo demokratično ureditev, humanitarne in humanistične vrednote in hkrati sožitje in prijateljstvo med narodi. Njihov vzpon je tu in drugod po Evropi in po svetu pokazatelj naraščajočega vsakovrstnega, verbalnega in fizičnega nasilja, je pokazatelj naraščajočega nezaupanja v inštitucije ter predvsem zgovoren pokazatelj strahu, strahu pred novimi prišleki, strahu, ki ga vladajoči razredi spretno manipulirajo, da bi utrdili svojo oblast.
Tudi v Italiji, kjer je desnica že trdno zasidrana za krmilom vladanja, se spopadamo s to problematiko. Desnica je zasenčila obzorje. Demokratične inštitucije so pod hudim udarom. Ustavo, ki je nastala iz antifašističnega odporniškega gibanja, skušajo izvotliti in prilagoditi avtoritarnim namenom, napadajo sodstvo in vse bolj popustljivi so do vedno bolj pogostih pojavov neofašizma. Postavili so tudi zahtevo, da bi odvzeli partizanskemu združenju ANPI državno finančno podporo. Pri nas na Tržaškem in Goriškem se kot Slovenci in kot demokrati prav tako soočamo z ostanki nekdanjih nacionalističnih in revanšističnih sil, ki bi rade zavrtele nazaj kolo zgodovine.
Letos proslavljamo vsepovsod 80. obletnico osvoboditve in to bo priložnost, da jasno in glasno izpričamo, da želimo v imenu plemenitih vrednot vseh tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za osvoboditev, prispevati k podiranju zidov strahu, sovraštva, nestrpnosti in k graditvi mostov nekega novega, resničnega humanizma, ki naj odpira meje, zbližuje ljudi in narode in predvsem poskrbi za mir.
To želimo danes poudariti tu, pred tem spomenikom v Svečah in to bomo poudarjali pred spomenikom v Bazovici, kjer so padle štiri žrtve prvega tržaškega procesa pred posebnim fašističnim sodiščem, ki ga je med drugim burja pred kratkim podrla in ga moramo zato obnoviti, in to bomo poudarjali pred neštetimi drugimi spomeniki, ki so posejani daleč naokrog, in ob različnih priložnostih. Prva priložnost bo prav čez par dni v Gorici in Novi Gorici, ki bosta prestolnici kulture za leto 2025 in kot taki, ob dnevu slovenskega kulturnega praznika v spomin na Franceta Prešerna, zgled za sedanje in bodoče rodove o tem, kaj in kako je treba ukrepati, da se otresemo nasilja, nestrpnosti, sebičnosti, zapiranja vase in zaživimo v slogi, prijateljstvu in miru.
Stvari seveda niso preproste. Treba bo veliko truda in napora, če želimo resnično graditi drugačne, strpnejše življenjske pogoje, predvsem pa bo treba premagati brezbrižnost, ravnodušnost in neobčutljivost, kot nas uči Antonio Gramsci in hkrati prisluhniti francoskemu partizanu, ki je med drugim prispeval k oblikovanju deklaracije človekovih pravic za OZN Stephanu Hesslu, ki je svojčas objavil, žal nekoliko pozabljeno, knjižico z naslovom Zgražajmo se, v kateri poziva ljudstvo, naj se upre, naj se zgraža nad vsem, kar se nedemokratičnega, protiustavnega, reakcionarnega in grdega dogaja v svetu.
Tovarišice in tovariši. Boljši svet je možen. Dolžni smo ga graditi in dograditi. Le tako bomo resnično izražali zahvalo in spoštovanje heroju Verdniku Tomažu, vsem, ki počivajo na tem kraju in vsem, ki so na Koroškem in drugod po Evropi žrtvovali svoja mlada življenja na bojiščih, v zaporih in taboriščih, da bi postal ta svet boljši in pravičnejši.
