MMag. Daniel Wutti psiholog, Alpsko-jadranska univerza v Celovcu in Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu
Pred skoraj 70imi leti je kapitulirala nacistična Nemčija, človeku sovražni sistem je razpadel. Še
danes je težko, grozote v svoji celoti razumeti. Dolga desetletja tudi znanstvenost ni imela pravilnih
konceptov, da bi preživele žrtve nacizma psihološko zdravila, z njimi adekvatno ravnala. Mislili so
na primer, da so psihične travme rezultat edinstvenih, punktualnih dejstev - kar pa mesece ali leta
dolgem trpljenju npr. ujetnikov in ujetnic koncentracijskih taborišč nikakor ni ustrezalo. Dolga leta
so mislili tudi, da otroci sploh nimajo dolgoročnih posledic trav - saj bi bili pre majhni, da bi se
spominjali detajlov.
Šele v 1970ih letih je nizozemski psihoanalitik in zdravnik Hans Keilson izdelal koncept sekvenčne
travmatizacije. Marija Jurić Pahor je predlagala uporabo tega koncepta tudi na primeru koroških
Slovencev. Razlikuje tri stopnje ekstremnih stresnih pogojev:
Koroški Slovenci kot bivše žrtve nacizma namreč tudi po vojni, po razpadu nacionalsocializma,
niso doživeli psihične kompenzacije, psihičnega odmora od antislovenizma. Leta 1958 in 1959 so
pod ogromnim pritiskom t.i. „domovinskih organizacij“ odpravili obvezni dvojezični pouk na jugu
Koroške. Kot je opisal Vladimir Wakounig, so s spremembo od obveznega dvojezičnega pouka tja
do potrebnosti prijave k dvojezičnemu pouku ustanovili „binarne kategorije“ - tu večinski narod, ki
ne obiskuje slovenskega pouka, tam manjšinci, ki hodijo v dvojezično šolo. Ali si torej bil
„normalni“ Korošec, ali del manjšine.
Tako imenovani „Ortstafelšturm“ leta 1972 je bivše žrtve nacionalsocialisma vrgel nazaj v pretekle
čase. Mnogo časovnih prič se je ponovno počutilo kot v času Hitlerja, ponovno so se bali za svoje
življenje. Temu masivnemu napadu na dvojezičnost Koroške je sledila desetleje trajajoča javna
debata o dvojezičnem šolstvu. 1970a leta so stala v znamenju velikih demostracij za ali proti
dvojezičnosti in Slovencem na Koroškem, nešteto manjšini sovražnih akcij je bilo sproženih. Toda
še v letu 2006 je tedanji deželni glavar Haider inseriral v vseh časopisih Koroške: „Koroška bo
enojezična!“ in s tem ponovno hudo prestrašil bivše žrtve.
Da je antislovenizem še desetletja po koncu druge svetovne vojne bil tako prisoten, sigurno ni
prispevalo k boljšem zacelenju psihičnih ran časovnih prič. Tem bolj so se vedno znova počutili
tako psihično kot tudi emocionalno postavljeni v stare čase. Travmatične sekvence so bile prisotne,
vedno znova so se ponavljale, pojavljale - v tej zadnji, tretji sekvenci po Keilsonu. Psihične travme
nacionalsocializma so se torej kumulirale, kar je glavni vzrok, zakaj veliko bivših žrtev še v visoki
starosti, desetletja po vojni, trpi. In tudi glavni vzrok, da je to tudi še tema za nadaljnje generacije.
Drugič: Otroci bivših žrtev
Mnogo otrok časovnih prič je doraščalo v 70ih letih preteklega stoletja. Le-ti otroci so iz bližine in
na lastnem telesu doživljali Ortstafelšturm in antislovenizem tega desetletja. Kot šolarji in šolarke
Slovenske gimnazijce v Celovcu so se v teh letih močno politizirali. Začenjali so, se zavzemati za
svoje pravice. Ker so v teh letih na lastnem telesu občutili podobni antislovenizem, kot so ga
doživljali starši desetletja poprej v obdobju druge svetovne vojne, so se jim psihološko pribljižali.
Boljše so razumeli trpljenje staršev, kar je njihov občutek krivice še povečalo.
Ko so se le-ti šolarji vračali domov in pripovedovali staršem o doživetem antislovenizmu na poti
domov od šole, so ga starši primerjali z nacionalsocializmom. V narativih te mlade druge generacije
se je antislovenizem 1970ih let torej neposredno pojavil kot kontinuiteta nacionalsocializma. Obe
dve generaciji - tako časovne priče kot tudi njihovi otroci - so protislovensko nasilje 70ih let
občutili in doživljali kot nadaljevanje druge svetovne vojne, kar je obe generaciji močno povezalo.
Pripadniki druge generacije so kot manjšinci velikokrat močno angažirani tako politično kot tudi
kulturno. Vzrok za to vidim v podzavestnih notranjedružinskih nalogah. Krivico, ki so jih doživeli
starši, naj bi otroci izravnovešali. Dvojezičnost in slovenski delež Koroške naj bi ponovno postal
viden v javnosti, slovenska kultura na Koroškem naj bi ponovno zacvetela - točno zaradi tega, ker
so nacisti samo desetletja prej hoteli izbrisati vso slovenščino na Koroškem. V neštetih primerih je
torej prva generacije skupaj z drugo generacijo delovala skupaj v krajevnih slovenskih strukturah.
Takorekoč kot psihohigiena. Če so na le-te iniciative ponovno izvajali protislovenski pritisk, je to
obe generaciji med sabo samo še bolj povezovalo. Otroci so starše bolje razumeli, starši so pa v
otrocih našli emocionalno in psihično podporo.
Tretjič: Predelava družinske zgodovine s tretjo generacijo
Nekatere bivše žrtve so svojim potomcem zamolčali doživete grozote v nacionalsocializmu, kar
moramo razumeti kot poskus zaščite – poskušali so zaščititi tako sebe kot tudi naslednjo generacijo.
»V tem smislu moramo njihov molk razumeti tudi kot dosežek zrelosti,« meni Grünberg. A
preteklost odzvanja v vsakdanjosti, čeprav se o njej ne govori. Izraža se v gestah, namigih,
ponavljajočih se prekinitvah pogovorov ob določenih temah ter v konkretnih vedenjskih vzorcih,
ugotovlja Gabriele Rosenthal. Takšni vzorci so npr. nenehna premraženost stare mame, ki svoje
vnuke tudi poleti toplo oblači, stalni strah, da bi lahko v hiši zmanjkalo kruha, pa tudi panika, da bi
kruh lahko splesnel in postal neužiten. Tako čutijo potomci - kljub molčanju v družini - velik
pritisk.
Več kot 50 let po koncu druge svetovne vojne in z eno generacijo presledka so pripadniki tretje
generacije s svojim ukvarjanjem z družinsko preteklostjo neredko sprožili njeno novo predelavo.
Deloma je šele spraševanje tretje generacije o družinski preteklosti med drugo svetovno vojno – na
sproščen in neprisiljen način – prebilo družinski molk o tej tematiki, kot kaže naslednji primer:
Majda, pripadnica druge generacije, ima danes nekaj manj kot 60 let. V intervjuju pripoveduje, da
starši, ko je bila majhna, niso veliko govorili o drugi svetovni vojni: »Imeli so še tisti šok v sebi,
strah.« Sicer pa so se tematiki vedno znova nekako približali, pravi. Meni, da prej tudi sama
enostavno »ni imela potrebe, da bi vedela več o tem«. Več o preteklosti svoje mame je izvedela šele,
ko je njen lastni otrok, Rafaela, intervjuvala svojo babico za šolski referat. Rafaela je bila tedaj stara
13 ali 14 let in je bila učenka slovenske gimnazije. »In potem si šele videl, kako fertig (na koncu,
op. a.) je bila (babica – Majdina mama, op. a.). Potem si razumel!« Stara mama, pripadnica prve
generacije, se je odprla šele, ko je videla, da se za preteklost zanima njena vnukinja, pravi Majda.
Tudi Majda sama jo je nato spodbujala k pripovedovanju o preteklosti, pravi, in ji je govorila: »To
mora ven iz tebe.«
Četrtič: Transgeneracijske vezi do tretje generacije
Rafaela, pripadnica tretje generacije, v intervjuju živo pripoveduje, kako je svojo staro mamo
najprej doživljala kot bojevito, aktivno, ki se je zavzemala za slovensko stvar na Koroškem,
medtem ko so v starejših letih ob spominu na drugo svetovno vojno v njej prevladale emocije in
žalost. Šele v visoki starosti se je stara mama spominjala detajlov iz preteklosti, ki jih je prej skoraj
vse življenje psihično (nezavedno) tlačila. Medtem druga generacija – nekako sredi svojega
življenja – še povsem politično konotira čas druge svetovne vojne (in v primerjavi s prvo generacijo
manj emocionalno). Gotovo je to (kot že opisano) tudi posledica politično spornih sedemdesetih let,
v katerih je bila druga generacija socializirana v skupino koroških Slovenk in Slovencev. Tretja
generacija gleda na preteklost ponovno bolj emocionalno – doživela je predvsem, kako stari starši
še pol stoletja po doživetem psihično trpijo zaradi bremen iz nacionalsocialističnega časa – in je to
konotirala predvsem emocionalno in ne politično angažirano. Tretja generacija je odraščala v času,
ko se je sicer še politično debatiralo npr. o številu dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem,
prevladoval pa je diskurz sprave in pomirjanja narodnega konflikta.
V vseh intervjujih z drugo generacijo je opazno, da je vez s starši, ki so preživeli
nacionalsocializem, zelo močna, deloma tudi boleča: v življenju teh neposrednih potomcev je
nedvomno prisotna preteklost njihovih staršev. V tem pogledu ima tretja generacija že bolj
ambivalenten in protisloven odnos do družinske preteklosti: na eni strani dejstvo, da so bili stari
starši žrtve nacizma, omenjajo kot trden del svoje identitete, na drugi strani pa bi si le želeli živeti
»normalno» življenje. Štefka Vavti v tem smislu piše:
Tako beg kot tudi želja po neotežkočenem življenju sta legitimno vedenje in želji mladih ljudi. V
tem kontekstu je tudi razumljivo poudarjanje mladih, da hočejo življenje uživati in se osvoboditi od
»manjšinske situacije« oz. se nočejo z njo bremeniti, a vendar je vredno razmisleka, da nekateri
intervjuvanci vidijo to situacijo kot blokado za zadovoljno in sproščeno življenje.
Izrecna želja vseh generacij je, da predajo slovenski jezik tudi svojim potomcem. Pripadniki prve in
druge generacije so bili v intervjujih izredno ponosni, da jim je to tudi uspelo in so njihovi otroci na
razne načine aktivni v slovenskem življenju na Koroškem. Slovenski jezik se je v vseh
intervjuvanih družinah kot nekaj izredno pozitivnega predal iz generacije v generacijo. Slovenski
jezik je torej – podobno kot v preteklosti slovenska kulturna društva –hkrati vzrok za diskriminacijo
in pomemben vzdržljivostni dejavnik vseh generacij.
Tako pripadniki druge kot tudi tretje generacije so v intervjujih nadpovprečno pogosto omenjali iste
družinske zgodbe iz druge svetovne vojne. Deloma so zgodbe prednikov iz tega časa postale pravi
družinski miti, in to v veliki meri v pozitivnem smislu. Sicer pa moramo ugotoviti, da ravno
pogosto pripovedovane zgodbe, ki jih pripovedujejo tudi v detajlih, lahko prekrivajo skrito, tisto,
kar najbolj bremeni.
Petič: Izsledki
Kot enega med najbolj izrazitimi učinki holokavsta poudari Gabriele Rosenthal »bližino s
preteklostjo«, in to skupaj z močno medgeneracijsko vezjo. Pred ozadjem pričujoče študije to lahko
potrdimo tudi za koroške Slovence.
Generacijska vez med prvo in drugo generacijo koroških Slovencev je nadpovprečno tesna. Druga
generacija je, zlasti v želji, da bi se emocionalno vživela v starše in jih psihološko bolje razumela,
neposredno prevzela politični in kulturni boj za »obstoj slovenske besede na Koroškem«. Zaradi
sociopolitičnega ozadja so na avstrijskem Koroškem za tak boj vedno znova tudi realne potrebe – in
začarani krog se znova zavrti.
Tako za prvo kot tudi drugo generacijo (ki vojne ni neposredno doživela!) je bilo v vseh letih po
drugi svetovni vojni težko najti psihično kompenzacijo, saj je vedno znova vzplamtel narodni
konflikt in vedno znova je preteklost iz druge svetovne vojne dohitela vsakdanje življenje. To
psihično kompenzacijo skuša tretja generacija – pred ozadjem danes prevladujočega diskurza
sprave in pomirjanja konflikta – najti v želji po normalnem življenju. »Saj ne more biti vse življenje
samo boj, boj, boj,« je v intervjuju omenila pripadnica današnje slovenske koroške mladine. Da bi
se tretja generacija zaradi morebitne naveličanosti trajnega narodnega konflikta na Koroškem v
zavzetosti za slovenščino na Koroškem oddaljila od svojih prednikov, klub temu ni pričakovati,
pretesne so še generacijske vezi pa tudi slovenski jezik je za mlade še zelo pomemben.
Pričakovati je, da se bodo v nasledjih letih iniciative in projekti za skupno Koroško, tako večine kot
manjšine, še povečevale. Pri tem bo za izostalo psihično kompenzacijo koroških Slovenk in
Slovencev zlasti pomembno soočanje koroške javnosti s preteklostjo, o kateri že 70 let molči in se ji
izogiba.
