Ljubelj 8. 6. 2024
Zakaj smo tukaj danes, zbrani ob robu brezna zla? Na mestu, kjer z vprašujočim pogledom v nas zre zgodovina, nemo kliče in ječi, naj ne pozabimo, naj se to nikoli več ne ponovi.
Pojav koncentracijskih taborišč, sistematičnega industrializirana pobijanja in množične internacije v času 2. svetovne vojne sta zamajala predstave o moderni in civilizacijskem napredku ter zaznamovala vso povojno zgodovino.
Danes obeležujemo 79. obletnico osvoboditve taborišča Ljubelj, edinega taborišča na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in podružnice nacističnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je bilo poleg Auschwitza in Dachaua eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi. Prav tukaj se je, v senci mogočnih Karavank odvijala najtemnejša ura človeške zgodovine, pa tudi zgodba neizmerni moči, vztrajnosti in upanju.
Slovenci, Jugoslovani in pripadniki drugih slovanskih narodov so spadali med najhujše sovražnike nacionalističnega režima. Tukaj, v Ljubelju so bili ujetniki različnih narodnosti, največ Francozov, drugi pa so bili večinoma pripadniki slovanskih narodov - Poljaki, Rusi in Jugoslovani. Največ jih je bilo interniranih zaradi političnih razlogov, kot vojni ujetniki ter zaradi odklanjanja prisilnega dela.
V taboriščih so interniranci preživeli teden za tednom, mesec za mesecem ali celo leta, kjer so nemočno opazovali, kako so drug za drugim pomrli okoli njihovi svojci, sojetniki, znanci. Pestila jih je kronična lakota, utrujenost, pomanjkanje, ponižanje, brezizhodnost. Bilo so odrezani od sveta, novic, intimnosti in empatije. Ob tem so bili deležni mučenja in pretepanja, ponekod, kot tukaj v Ljubelju, prisilnega dela, ki je potekalo pod konstantnim izživljanjem.
Celotna slovenska narodna in družbena emancipacija je tesno prepletena s kulturo in umetnostjo. V drugi svetovni vojni se je borilo tako s pesmijo kot puško. Partizanska kultura in umetnost sta bili s partizansko pesmijo vpisani tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine. Za spomin na dogajanje v Ljubelju skrbi Tržiški muzej. A tudi v prostoru in času največjega razčlovečenja, v nacističnih in fašističnih koncentracijskih taboriščih je nastajala umetnost. Ustvarjalo se je na skrivaj, tudi za ceno življenja.
France Filipič, 25-letni študent, interniran v Mauthausnu v letih 1944-1945, je avtor naslednjih vrstic, ki so del njegove daljše pesmi nastale v tem taborišču.
Mesec dni strmel je v mrak,
rumenel in ječal v noči,
v blodnji dvigal roke h koči
je domači, klical dete,
ženo mater, glog, ki cvete,
klical je svoje mlade dni,
klical je tolmun, jagnede,
polja, breze, hlev in grede,
v blazni lakoti je klel,
smrt zagrizla se je vanj,
vpil je iz osutih sanj,
vse noči, joj, vse noči,
dokler v peči ni zgorel.
Grad brez oken, grad brez vrat;
mamica, je daleč tja,
kjer je očka moj doma?
kdaj ga pojdeva iskat?
Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila ta popolnoma odvzeta ter se s tem vsaj poskusili umakniti v notranje kraljestvo duhovne svobode, kot je to poimenoval nekdanji interniranec in psiholog Viktor E. Frankl. V vlogo kronistov taboriščnega življenja pa je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo.
Uresničevanje največjega zla v zgodovini pred nas ni postavilo le vprašanja, kako je mogoče, da so bili tako strahotni zločini storjeni, ampak tudi, prek katerih političnih procedur so lahko bili udejanjeni.
V času, ko se zdi, da je svet pozabil na nedavno preteklost, se dogaja na evropskih tleh, v Ukrajini, nova vojna, na svetu, v Palestini, genocid. Včeraj smo slišali nezamisljivo - nacistične pozdrave iz ust mladih ljudi v Ljubljani. Takšnih ponavljanj zgodovine so se bali tudi taboriščniki, ki so ob osvoboditvi vzklikali: “Nikoli več!”
Ti dogodki, ki se jih spominjamo danes tukaj pripadajo preteklosti, a ob tovrstnih komemoracijah ne moremo, da jih ne bi povezali s sedanjostjo. Zlasti ob družbeno-političnem dogajanju, ki prispeva k slutnji, da se zlo ponavlja. Eden naših največjih umetnikov, Zoran Mušič, ki je bil interniran v Dachauu, je o svojem svetovno znanem slikarskem in grafičnem ciklu Nismo poslednji, leta 1995 dejal »Biafra, Vietnam, Latinska Amerika, Stalinova Rusija – eno izhaja iz drugega, čeprav so metode različne. Zame človeštvo ni nič boljše kot včeraj. Priče smo istega trpljenja. (...) Nismo zadnji ni samo Dachau, to ni navaden polemični prispevek. To je vselej prisotna mora, nesprejemljiva, vedno enako preteča.”
Iz taborišča Ljubelj je nekaterim, redkim je ob večkratnih poskusih uspelo uiti. Kogar so pri tem ujeli, so poslali v smrt, preživeli pa so se pridružili partizanom in boju proti okupatorju. Tudi prebivalci Tržiča so želeli pomagati jetnikom, ki so jim izkazovali geste sočutja in pomagali po najboljših močeh. V teh trenutkih strahot je vsako izkazovanje spoštovanja in obravnava človeka kot človeka, velika in pogumna poteza. Taborišče Ljubelj je bilo 16. aprila 1945 zaradi naraščajoče partizanske aktivnosti zaprto, jetnike pa so premestili, taborišče na nato osvobojeno, česar se danes tudi spominjamo.
Ozrimo se na spomenik nekdanjega taboriščnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki nosi napis: OBTOŽUJEM - J'ACCUSE. Prisluhnimo manom umrlih, šepetu mučenih in glasovom preživelih. Čas je, da se ustavimo in slišimo glas zgodovine, ki nas opozarja in roti, naj ne ponovimo napak preteklosti. Naj bo končno že dovolj ubijanja in trpljenja, dovolj diskriminacije in rasizma, postavljanja človeka nad sočloveka. Zaživimo končno, kot ljudje, kot skupnost, kjer si vsi zaslužimo pravico do obstoja in dostojnega življenja. Naj pride v ospredje spoznanje, da je naš skupen boj drugje. Kar resnično preti našemu planetu in družbi so pohlep, sovraštvo in podnebne spremembe. Uslišimo klic človečnosti iz preteklosti in se v imenu prihodnosti za vse nas in vse prihodnje generacije zavežimo miru, strpnosti in solidarnosti.
