Obirsko upravičeno štejemo med pionirske doline koroškega odporniškega gibanja. Tu se je rodil Ivan Županc-Johan, ki se je pred nacističnim nasiljem že leta 1939 umaknil v Ljubljano. Ko pa so Ljubljano okupirali Italijani, se je odločil, da stopi v partizanske vrste. Z Gorenjske je prišel junija 1942 na Koroško ter skupaj s Stanetom Mrharjem iz Ljubljane začel organizirati prve celice OF na območju Železne Kaple in Sel. Tudi Johanov brat Mihi ter sestra Marija sta pri tem sodelovala.
Prav na Obirskem pri Golobovi domačiji, ki je bila trdna postojanka aktivistov OF, je novembra 1942 razkril gestapo organizacijsko mrežo OF in do konca leta aretiral okrog 180 domačinov iz okolice Železne Kaple in Sel, med njimi tudi Mihija Županca ter sestro Marijo. Oba sta bila med trinajstimi obglavljenimi aprila 1943 na Dunaju. Ivan Županc-Johan pa je oktobra 1943 padel pri Šmarjeti v Rožu.
Na Obirskem je ugasnilo mnogo življenj
Toda v tem gorskem svetu je ugasnilo življenje še več mladih slovenskih partizanov. Tu so padli: Anton Ročnik, borec Gorki, Miha Durnik, Gregor Karničar, Feliks Malle, Mirko Ikovec, Janez Poličnik in Franci Pečnik. Le prva dva, Anton Ročnik in po imenu neznani borec Gorki, počivata na obirskem pokopališču. Na njunem grobu je postavljen lep, 150 cm visok kamnit kvader z vklesanim napisom:
Partizanoma padlima v borbi proti fašizmu 1941-1945
Anton Ročnik in borec Gorki
Anton Ročnik, doma z Obirskega, rojen 11. januarja 1928, je padel pod cerkvijo pri Pristovniku v Kortah. Tam je bil tudi njegov prvi grob do prekopa na Obirsko dne 3. junija 1945. Partizan Gorki (v mrliški knjigi obirskega župnišča je vpisan z imenom Filip) je bil doma iz Črne. Bilo mu je komaj devetnajst let, ko je 27. julija 1944 padel, zadet od nemške krogle pri Šobru na Obirskem. Po pripovedi soborcev je bil Gorki visok fant s črnimi lasmi, hraber in vedno nasmejan borec. Njegovo truplo je bilo sprva pokopano pri Šobru, 23. septembra 1945 pa je bilo prekopano na obirsko pokopališče.
Trije domačini z Obirskega, padli partizanski borci, počivajo onstran Karavank, v Jelendolu nad Tržičem. Miha Durnik, rojen 9. septembra 1917, je bil 28. 2. 1944 hudo ranjen pri Grubelniku v Kortah. Tovariši so ga nesli v partizansko bolnišnico, a je že med potjo umrl. Pokopali so ga v Jelendol, kjer počivata tudi Gregor Karničar, rojen na Obirskem (padel je februarja 1945 v Dolgi njivi pod Košuto) in Feliks Malle, po domače Jakobov iz Zgornjega kota v Selah.
Tudi na pokopališču v Železni Kapli so pokopani nekateri partizani, ki so padli na obirskem območju. In sicer: Mirko Ikovec, doma na Solčavi, padel 2. marca 1944 pri Šajdniku na Šajdi; Janez Poličnik, tudi doma na Solčavi (rojen 23. novembra 1927), padel pri Štruglu na Obirskem; 2. marca 1944 je na Šajdi padel Franci Pečnik, po domače Podpesnikov z Bele (rojen 7. oktobra 1922).
Tudi druge žrtve nacizma
Bežen pogled po nagrobnikih obirskega vaškega pokopališča se kar nehote ustavi na ploščah ob nekaterih gomilah. Tako preberemo na eni teh plošč tragično usodo cele rodovine Pegrin, ki je pomrla deloma v taboriščih (Lublin, Auschwitz), deloma pa izkrvavela na bojiščih v Italiji in v Rusiji; druga plošča je postavljena v spomin Mihu Župancu, obglavljenemu na Dunaju; tretja plošča govori o Angeli Traunik, katere življenje je ugasnilo v zloglasnem Ravensbrücku.
Lega:
Gorska vasica Obirsko leži visoko nad dolino, že na obronkih Obirja. Okrog starinske cerkvice je urejeno malo vaško pokopališče. Vasica veže Železno Kaplo preko Šajde in Borovnice s Selami in Borovljami.