Visoko nad lepensko dolino je živel Hojnikov rod. Do Železne Kaple je tri ure hoda. Na skupni zemlji so Hojnikovi pridelovali kruh za številno družino. Kot povsod v Lepeni so tudi pri Hojniku govorili po domače: slovensko. V Lepeni so bili partizani doma skoraj v vsaki hiši, tako tudi pri Hojniku.
V torek, 18. januarja 1944, se je po pripovedovanju sosedov zgodilo tole: Nemški žandarji so z vseh strani obkolili hišo in ukazali Johiju in Mici, osemnajstletnima Hojnikovima dvojčkoma, naj se pripravita za odhod; prav tako tudi materi Angeli. Oče Johan je ležal, imel je pljučnico. Ukazali so vpreči dve vpregi, v vsako po par volov. Nato so pretaknili vso hišo in pokradli, kar jim je prišlo pod roke: odeje, meso, moko ... Ko so naropano blago naložili na prvo vprego, so pred vole postavili Micko, pred drugo vprego pa Johija. Na drugo vprego so naložili 59-letnega bolnega gospodarja Johana Polanška. Za vozom je morala hoditi njegova 46-letna žena Angela.
Žrtve so spoznali po oblačilih…
Ko je devetdesetletni stari oče Florjan Polanšek videl, kaj žandarji počno, jih je začel zmerjati, nakar so tudi njega odgnali. Čeprav je hodil z berglami, se jim je upiral. Komaj so prišli v gozd, so ga ubili s puškinimi kopiti. Johi je čez nekaj časa opazil, da na njegovi vpregi ni bilo več ne očeta in ne matere, slišal pa je streljanje iz pušk. Žandarji, med katerimi je bil tudi železnokapelški zločinec Orlitsch, so ustrelili oba - Hojnikovega gospodarja in gospodinjo, mater sedmih otrok. Trupla so zložili na kup in jih zažgali. Toda zgorela so le delno, tako da so sosedje žrtve spoznali po oblačilih. Nemci so po Železni Kapli raznesli vest, da so Hojnikovi šli k partizanom. Sorodniki pa so sporočili občini, da so našli sežgane Hojnikove. Občina je imenovala komisijo, ki naj bi to preverila. Preden pa je komisija (Valentin Polanšek, Angela Polanšek in Ludwig Truschner) prišla na kraj poboja, je kapelška policija zabrisala sledove zločina. Potrgali so vrtno ograjo in plot ter vse zmetali na žrtve in ponovno sežgali. Tedaj je pogorela tudi Hojnikova bajta. Ostanek upepeljenih žrtev so pokopali skrivaj brez zvonenja na kapelškem pokopališču.
Enajstletni sin Roki je preživel, ker je bil takrat pri teti v Železni Kapli, kjer je hodil v šolo. Starejši sin Jozej, star 20 let, je bil v nemški vojski. Ko je zvedel za zločin, je dezertiral in odšel k partizanom. Padel je kot antifašistični borec tik pred koncem vojne. Hčerka Mici se iz taborišča Ravensbrück ni vrnila. Neki esesovec, ki je bežal pred Rdečo armado, jo je ustrelil. Edino Johiju, ki so ga žandarji gnali proti Železni Kapli, se je posrečil beg. Tudi on je odšel k partizanom.
Oblasti niso odkrile odgovornih
Čeprav so bili storilci pokola znani (žandar Orlitsch), pa niti povojna zavezniška oblast, niti druga avstrijska republika nista odkrili odgovornih za ta zločin. Zveza koroških partizanov je leta 1982 ob Hojnikovi hiši postavila ob množični udeležbi domačinov in obiskovalcev iz drugih krajev dostojen spomenik. Slovenski del dvojezičnega napisa se glasi:
Dne 18. 1. 1944 je SS-policija zverinsko pobila in sežgala
Hojnikove: 89-letnega deda Florijana Polanška, 59-letnega
gospodarja Johana Polanška, 46-letno gospodinjo
Angelo Polanšek, 19-letna hčerka Marija je bila usmrčena
v taborišču Ravensbrück, 20-letni sin Jože je padel ob
koncu vojne kot partizan.
Slava žrtvam
Lega:
Če pridete skozi Železno Kaplo v smeri Jezerskega mejnega prehoda, zavijete kmalu po jedru kraja na levo v smeri Lepena.