Ko je konec aprila 1945 postalo že povsem očitno, da se Nemci pripravljajo na umik iz Slovenije, so se slovenski kolaboraterji nameravali pogoditi z Nemci, da jim le-ti izročijo oblast. Vendar so ti to zavrnili.
Rösener je nato 5. maja prepustil Leonu Rupniku v upravo Gorenjsko, Rupnik pa je upravne posle predal Narodnemu odboru, ki so ga slovenski nazadnjaški politiki formalno ustanovili konec decembra 1944. Slovenskim kolaboraterjem je preostal samo še beg na Koroško, in sicer pod nemškim poveljstvom.
Beg proti Karavankam je bil nadvse klavrn. Čez Jesenice se ni dalo več. Tudi umik proti Solčavi je bil nemogoč, ker je 15. udarna divizija zavzela vse območje med Domžalami, Kamnikom in Kamniškimi planinami. Obenem jih je od Ljubljane gonila 29. udarna divizija Hercegovska, ki je 10. maja 1945 osvobodila Škofjo Loko in Kranj, nato pa je začela tolči kvizlinške enote pri Tržiču. Na obronkih Dobrče in Kriške gore so skušali domobranci in esesovci 11. maja še zadržati Hercegovce, toda ti so jih do popoldneva že potisnili k Sv. Ani pod Ljubeljem in jih začeli silovito obstreljevati.
Dogovor med SS in domobranci
Že pred tem je na Ljubelju nastala silna zmeda. Esesovci so prehod skozi tunel zastražili ter uporabljali le za svoje ljudi in vozila. Bračičeva brigada in dva bataljona Koroškega odreda sta dobila ukaz, da prehode čez Dravo zavarujeta na vsak način in da zajameta vse sovražnike, ki so pritiskali proti Borovljam z Ljubelja - med njimi esesovci, domobranci, vlasovci in četniki raznih barv. Najprej so trčili ob Koroški odred in Bračičevo brigado esesovski polki. Ti so prvi položili orožje. To pa ni dišalo zlasti domobrancem ne, zato sta se general SS Erwin Rösener in poveljnik domobrancev Franc Krener 10. maja 1945 pod Malim Ljubeljem dogovorila, da bosta s svojimi enotami skupno napadla položaje Bračičeve brigade in Koroškega odreda, da bi zavzela Borovlje in humperška mostova čez Dravo.
Do prvih bojev je prišlo še istega dne proti večeru. Trajali so tri ure, toda esesovcem in domobrancem niso prinesli nobenega uspeha, temveč le mnoge žrtve. Najbrž je sovražnikoma ta boj služil tudi za nasilno ogledništvo. Čez noč so se boji polegli in nemške enote so se spet začele vdajati, a le po malem; hkrati so poraženci hoteli doseči prehod čez humperški most s pogajanji.
Na sovražnikovi strani je bilo sumljivo tiho, in to ni obetalo nič dobrega. Jasno je bilo, da se pripravljajo na boj ...
17 tankov in dva domobranska udarna bataljona
Sovražniki so se vdajali še 11. maja 1945 do desetih, a razoroževanje je potekalo počasi. Kmalu po dvanajsti uri pa je večja kolona odklonila izročitev orožja in spor zaradi tega je sovražnik izrabil za silovit napad z vrhov nad Borovljami, saj je v spopad poleg dveh domobranskih udarnih bataljonov krenilo sedemnajst tankov. Topniška priprava je bila strahotna. Zemlja je kar gorela od udarov granat ... Brž je postalo jasno, da hočejo sovražniki zavzeti zlasti Borovlje, kajti mitralješki in minometni ogenj iz mesta in iz okoliških položajev jim je bil nevaren tudi za prehode proti mostu. Najhuje se je godilo 1. bataljonu Bračičeve brigade in avstrijskemu bataljonu, tistemu, ki je bil ustanovljen marca 1945 v Slovenjem Plajberku iz nemških vojakov, ki so prostovoljno prestopili k partizanom, ter tistim skupinam borcev, ki so razoroževale sovražnike ali bile na mostu brez zaklonov. Ti borci so preprosto izginili, ne da bi kdo vedel, kaj se je z njimi zgodilo.
Kvizlingi - belogardisti, domobranci, ustaši, četniki in vlasovci - kljub kapitulaciji Nemčije niso hoteli položiti orožja. Svojega cilja, predati se Britancem in ne Jugoslovanski ljudski armadi oziroma partizanom, pa niso dosegli v zaželeni meri. Britanci, ki se sprva niso hoteli zapletati v boj na strani partizanov, so se le odločili, da pomagajo partizanom razorožiti sovražne enote. Na prostoru od mostu do Humperškega gradu so se domobranci in esesovci 12. in še ves 13. maj 1945 predajali Britancem in partizanom. V boroveljskih bitkah je padlo okoli 180 partizanskih borcev, torej v času, ko je na evropskih bojiščih že vladalo zatišje ...
Spomenik 49 partizanom
Na boroveljskem starem pokopališču je bilo sprva urejeno veliko, kar dvanajst metrov dolgo grobišče padlim partizanom. Ko pa je občina sklenila opustiti staro mestno pokopališče, se je Zveza koroških partizanov dne 30. aprila 1959 odločila, da uredi primerno partizansko grobišče na novem pokopališču in tja prekoplje vseh 49 padlih partizanov. Stvar so uredili tako, da so na ustreznem, parku podobnem prostoru, poleg osrednjega umetno kovanega železnega obeležja postavili ob partizanskem tudi pomnik ostalim žrtvam, ki so padle za svobodo Avstrije.
Partizanski spomenik nad grobiščem predstavlja ležeč kamnit kvader s stilizirano figuro v plitvem reliefu in z napisom na kamnitem podstavku:
Padlim partizanom. 1941-1945. Den gefallenen Partisanen.
Štefan Trbovšek, Jože Cigovc, Anton Bohorič, Štefan
Rus, Gustl Osenk, Rudolf Toplak in partizan Miloš.
42 neznanih partizanov. 42 unbekannte Partisanen.
Po večini so tu pokopani pripadali Bračičevi brigadi; padli so v bitkah z nemškimi, ustaškimi in belogardističnimi enotami v dneh od 9. do 14. maja 1945, ko so se le-te umikale iz Jugoslavije. Mnoge ubite partizane je sovražnik pometal v Dravo; zato je bila za njimi izgubljena sleherna sled.
Štefan Trbovšek, politkomisar, je bil doma z Raven na Koroškem, Anton Bohorič je bil iz Tržiča, partizan Miloš in minerec Gustl Osenk sta bila iz Kranja, Jožef Cigovc in Štefan Rus sta bila iz Borovelj. Del padlih borcev (22 po številu) je bil jeseni 1946 prekopan iz posamičnih grobov po vaseh in gozdovih okrog Borovelj. Dekan Košir je ob prekopu med drugim rekel: „Tvegati življenje za svobodo drugih je največja žrtev, ki jo more dati zemljan.“
Lega:
Pokopališče leži nekoliko izven jedra mesta Borovlje, na desni strani ceste, če vozite v smeri proti Šmarjeti v Rožu.
KAKO PRITI DO OTOKA SPOMINA: BOROVLJE (na Google-Maps)
